17.07.2009 | avtor: Aljaž B.
Občina Trbovlje vsako leto v pobraten francoski Sallaumines pelje 10 trboveljskih otrok. Med njimi sem bil letos tudi jaz - kot dijak Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje. 14 dni sem užival lepote Francije: Pariza, Sallaumina, Mont Saint Michela. S seboj sem imel računalnik, zato sem vseh 2.600 slik lahko sproti urejal - najraje v panoramske fotografije. Tu jih zato lepim - nekaj panoramskih, nekaj navadnih, vse pa me spominjajo na veliko, čarobno Francijo.
Prva dva dni smo preživeli v Parizu - si ogledali Eifflov stolp, slavolok zmage, ulico ob njem, Montmartre, Louvre, se peljali z ladjico, metrojem in prehodili nekaj metrov do parkirišča, kjer sta nas čakala kombija.

Pogled na Pariz

Louvre

Po dveh dneh sanjskega Pariza smo se odpeljali v Sallaumines. Prišli smo ravno na otvoritev mladinskega centra. Nisem si mogel kaj, da ne bi slikal tega:

Z mislijo, da moramo ustvariti nekaj, kar nam bo ostalo v spominu, smo skočili. In to ne samo enkrat.

V naslednjih dneh smo po 500-tih kilometrih vožnje (spanja) prispeli v Mon San Michel. Majhno, prijetno mestece na otoku - ko pride plima, je skoraj popolnoma odrezan od sveta - ko je oseka, je morje kilometre daleč.
V Franciji je bila vedno priložnost, da sem si vzel čas zase.

Ta mi je še posebej všeč - ambientalna.

Še ena panoramska - razgled z Mont Saint Michela.

Med bivanjem v Mont Saint Michelu smo si ogledali tudi park plazilcev. Takšnih in drugačnih.

Tudi ta ni slaba, sploh, ker je slikana čez steklo, kaj menite?

Sam jih sicer ne maram, ker se mi gnusijo, sem pa tu naredil kar nekaj fotk, že zato, da sem izzival spremljevalki (ki jih ne preneseta) ;).

Med vožnjo proti “domačem” Sallauminesu smo se ustavili tudi na mostu, ki mu ne vem imena - kakšne ideje?

Ena za ozadje:

Razgled z mostu:

Back to Sallaumines… Where to go next? To Vimy! 11 rovov, med katerimi pa je za obiskovalce dosegljiv zgolj en, so gradili britanski strokovnjaki med 1. svetovno vojno. Uporabljali so jih Kanadčani, predvsem za komunikacijo (t.i. runnerji) ter transport vojakov. S temi rovi je povezana znamenita bitka pri Vimy-ju, ko je 40.000 kanadskih vojakov presenetilo nemško vojsko in - zmagalo.
Zunaj rova je svetleje - morda celo presvetlo.

Spodaj pa spomenik “Vimy” v vsej svoji mogočnosti. Izdelan malo po prvi svetovni vojni, obnovljen leta 2007. Zanimivo je, da ves kamen, iz katerega je izdelan spomenik, izvira iz Hrvaške. Bojda je v željeni obliki le tam. Svašta.

Sem spada še eno izmed pokopališč padlih vojakov.

Še ena skupinska s francoskimi otroki.

In ena s Sallaumines-ovo elito.

In to bi bilo nekako to iz Francije. Seveda je spominov še veliko več, vendar so se mi zgornji vtisnili najglobje.
Še kaj novega?
Ja.
Jutri (hiter sem, ni kaj) nastopam v odrasli kategoriji FeNS-a 2009 v koperski Taverni. Prireditev bo ob 21.00. Tekmujem s komadom Samo, da moja si, melodijo zanj je napisal Marjan Hvala, besedilo pa Domen Janc. Za poznavalce: posneta je bila s prehlajenim in bolečim “glasom”. Saj veste, zakaj povem.
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Če boste slučajno kaj hodili okrog slovenskega morja, se le oglasite ;).
Aljaž